Uvod
Že nekaj časa razmišljam o "požarnem zidu" oziroma "rdečih črtah". Obe temi sta nekako povezani.
To sem omenil na prejšnji vaji za bogoslužje in med dvema udeležencema naše skupine za bogoslužje se je takoj razvila desetminutna razprava, ne da bi o tem še kaj rekel.
To pomeni, da tema nekako vznemirja ljudi in zato ni najslabša tema za pridigo.
V političnih medijih trenutno pogosto slišite besedo "požarni zid". S tem se želijo distancirati od AfD, kar ste nedvomno že brali in slišali v medijih.
Požarni zid je dobesedno stena, ki je posebej odporna proti ognju in tako preprečuje širjenje požara. Obstajajo tako imenovani razredi požarne odpornosti za stene in tudi za vrata. Vsaj ko smo takrat gradili, je veljalo pravilo, da morajo imeti stene med dvema ločenima stanovanjskima enotama razred požarne odpornosti F90, kar pomeni, da morajo zdržati požar 90 minut.
"Požarni zidovi" obstajajo tudi v informacijski tehnologiji, kjer se imenujejo "požarni zidovi" in so namenjeni preprečevanju, da bi zlonamerna programska oprema prišla v računalnik ali da bi obstoječa zlonamerna programska oprema prišla iz računalnika.
Toda to je le stranska opomba...
V politiki je trenutno veliko govora o tem. Mnogi na primer zahtevajo, da CDU ohrani požarni zid proti AfD. Mnogi se bojijo, da bodo desničarske ekstremistične ideje postale družbeno sprejemljive, če bodo sodelovali z AfD. To razumem in tudi sam zavračam AfD, že pred časom sem si ogledal njihov program in si o njem ne mislim veliko. Vendar ni pomembno, kaj mislim politično, rad bi le uvedel ta izraz.
"Rdeče črte" so nekaj podobnega kot požarni zid. Kje je meja zame?
Primer Luther
Zanimiv primer tega najdemo v cerkveni zgodovini: Martin Luther. V članku o Luthru na Wikipediji (https://de.wikipedia.org/wiki/Luther) je opisano, da je imel v tistem času popolne težave s priznavanjem grehov in prodajo odpustkov. Po takratnem nauku je bilo treba pri spovedi pokazati resnično, celovito kesanje in po priznanju grehov dati zadoščenje ali povračilo, kar se je deloma storilo z nakupom odpustkov.
Luther se s tem ni mogel sprijazniti. Menil je, da nobeno človeško bitje ne more čutiti tako celovitega kesanja, ampak se mora grešni človek obrniti le k žrtvi Jezusa Kristusa.
Zavračal je tudi zadoščenje ali restitucijo, saj je menil, da lahko opravičenje pride le iz milosti.
Med razmišljanjem o Pismu Rimljanom 1,17; LUT je to spoznal:
Ta svetopisemski verz ga je pripeljal do novega razumevanja Svetega pisma: Božja večna pravičnost je čisti dar milosti, ki je človeku dana le po veri v Jezusa Kristusa. Tega daru ne more izsiliti noben osebni napor. Tudi vera, sprejemanje podarjene milosti, ni človeško izvedljivo delo.
Samo z milostjo je bil Luthrov požarni zid, za katerim se tako rekoč ni mogel več umakniti. Takrat so ga obsodili, vendar so ga zaščitili nekateri knezi, in tako se je rodila protestantska cerkev.
Na začetku je ta razprava v akademskih krogih potekala v latinščini. Zlasti razprava o odpustkih je bila sprva razumljiva le strokovnemu občinstvu. Luther je nato napisal "Pridigo o odpustkih in milosti" v nemščini, s čimer so Lutrova spoznanja postala dostopna tudi nestrokovnjakom.
Kako se zdi takšna razprava danes? Cerkve so na splošno pod pritiskom. Ali ne bi bilo bolje držati skupaj, kot pa se prepirati?
Reformacija ni bila edini cerkveni razkol. Najbolj znana je bila ločitev med pravoslavnimi in katoličani leta 1054.
Prvo baptistično skupnost v Angliji je prav tako ustanovil Thomas Helwys, ki je obrnil hrbet anglikanski cerkvi. To je bilo povezano na primer z naukom Anglikanske cerkve o krstu.
Ali so takšne razprave o poučevanju smiselne tudi danes?
Kaj pa doktrinarne razmejitve ali požarni zidovi, kot jih je oblikoval Luter? "Tukaj stojim, drugega ne morem storiti." je izrek, ki ga pripisujejo Luthru kot njegove zaključne besede na Wormskem shodu. Med učenjaki ni soglasja o tem, ali je to res rekel; verjetno ni ravnal tako žaljivo, kot ga pogosto prikazujejo, vendar si res ni mogel pomagati.
Za povprečnega državljana, ki je daleč od Cerkve, lahko takšne razprave zvenijo bolj kot latinščina Lutrovega časa.
Toda za mojo vero in, trdim, tudi za našo vero tukaj v kongregaciji, je Lutrovo spoznanje o pravičnosti po veri zelo pomembno. Od tega se ne moremo umakniti. To je zame rdeča črta v smislu vsebine.
Rdeča črta v Svetem pismu
Tudi v Svetem pismu najdemo nekaj presenetljivih izjav v tej smeri, npr. Jezus Kristus pravi v Lk 11, 23; NL
V Lutrovem prevodu se glasi takole:
Jezus tu jasno poziva k odločitvi. Nevtralnosti ni.
Nekaj podobnega je o Jezusu Kristusu rečeno v Apostolskih delih 4, 12; NL:
S povsem doktrinarnega vidika bi to morala biti naša rdeča črta, naš požarni zid. Odrešitev je samo v Jezusu Kristusu, brez Jezusa Kristusa naše krščanstvo, naša cerkev, nima smisla.
Rdeče črte v krščanski praksi
Kaj ima vse to opraviti s praktičnim krščanskim življenjem?
Nekateri ljudje se morda zdrznejo, ko to izrazim s tako ostrimi besedami, in se bojijo, da zdaj izjavljam nekakšno razmejitev do drugih.
Rad bi si ogledal odlomek iz Markovega evangelija po Marku 9, 38-41; NL:
Zdi se, da je to besedilo nekoliko v nasprotju s tem, kar sem povedal prej. Torej očitno ne gre za presojanje drugih kristjanov.
Učenci se pritožujejo: "Ne pripada nam, nima krstnega spričevala, vsekakor ne dela vsega prav."
Ni nam treba soditi ali ocenjevati vere drugih. Mislim, da je to jasno razvidno iz besedila.
Morda smo na poti z Jezusom, vendar še vedno ostajamo učenci. Ta drža je lepo opisana v Apostolskih delih 17,11; Nova zaveza:
Ta prevod "pristranski" je zanimiv. Nikoli ne smemo izgubiti te perspektive učenca, ne glede na to, koliko smo stari. Zlasti se moramo vedno zavedati, da ima lahko druga oseba tudi prav.
Ne pove, kako so se Tesaloničani takrat obnašali. Morda so bili skeptični do Pavla. "Nič mi ne govori, vse to že vem" ali kaj podobnega.
Zdi se, da je to zdaj v nasprotju s prejšnjimi izjavami o požarnih zidovih in rdečih črtah, vendar je to nekako povezano.
Luter je bil del cerkve in je bil kot menih dejansko dolžan podpirati ta nauk, ki ga je prepoznal kot napačen. Moral je zavzeti stališče in nositi posledice.
Dandanes se zdi, da se od nas zahteva, da prevzamemo vedno več položajev. Na primer, ali smo proti desničarskemu ekstremizmu, ali podpiramo energetski prehod? Seveda (no, jaz sem). Kaj menimo o vojni v Ukrajini? Kaj menimo o cepljenju? itd. In zaradi vse večje polarizacije je lahko izražanje mnenja vse težje, odvisno od tega, kje stojite. Osebno se mi zdi veliko stvari očitnih, vendar se tako zdi tudi drugim.
Toda pustimo politična vprašanja ob strani.
Odrešitev je samo v Jezusu Kristusu. In pred Bogom smo upravičeni le po veri v Jezusovo žrtev. To je naš požarni zid, naša rdeča črta, čez katero se ne moremo vrniti, tako kot se ni mogel Luther.
Po izročilu je bil Luther videti precej previden, trepetajoč in neodločen, torej mladi Luther. Ko je Luter postal starejši, je postal nekoliko bolj odkritosrčen, vendar je to že druga tema.
Takšno ravnanje približno ustreza tudi temu, kako so se obnašali kristjani v Bereji: Učeni in brez predsodkov.
Zato se dosledno držimo Jezusa Kristusa, odpuščanja grehov, pravičnosti po veri in ostanimo ponižni učenci na poti, ponižni tudi do drugih.
Povzetek
Naj povzamem:
- Danes smo razmišljali o požarnih zidovih in rdečih črtah.
- Luther je bil del cerkve in ni mogel več podpirati tistega, kar je prepoznal kot lažni nauk. Preprosto ni mogel drugače.
- Jezus kot edina pot, pravičnost in življenje z odpuščanjem grehov je po Svetem pismu za kristjana neizogibno.
- Ni nam treba soditi drugih, smo na poti, upajmo, da brez predsodkov, ampak kot ponižni učenci.