Uvod
Pred kratkim sem se nekoliko ukvarjal s temo "depresije". Ne zato, ker bi bil sam prizadet ali ker bi bil prizadet kdo v moji bližnji okolici, vsaj o tem ne vem ničesar, sem pa na to temo večkrat naletel v medijih, ker so nekateri kabaretisti ali komiki prizadeti zaradi tega in so to javno objavili na televiziji.
To se mi je zdelo neverjetno. O tej temi nimam globljega znanja, vem le, kaj sem o njej slišal in prebral v medijih. In tema "depresija" naj ne bi bila aktualna tema današnjega dne.
Dva kabaretista, ki se mi zdita precej smešna, sta zelo odkrito spregovorila o svoji depresiji. Morda ju poznate: Torsten Sträter in Kurt Krömer.
To se mi je zdelo presenetljivo, vendar me je pri obeh presenetila ena stvar. Oba sta poudarjala, kako pomembno je priznati, da potrebuješ pomoč, in jo nato tudi dejansko dobiti, kar me je pri tem spodbujalo.
Seveda to pri takšni temi ni enostavno, saj ne morete vedno računati na razumevanje okolice.
Če ste si na primer zlomili nogo, je vsem jasno, da ne morete delati. Če imate depresijo, pa pogosto ni toliko razumevanja. Tu in tam se pojavijo izjave, kot je "Ne delaj toliko razburjenja".
Depresija ima lahko tudi organske vzroke, zato jo je treba zdraviti z zdravili. Mnogim depresivnim pa pomagajo tudi zdravniki, npr. pogovorna terapija, ki v mnogih primerih pomaga.
Zakaj je to še vedno tako tabu tema?
Zakaj ljudje pogosto ne želijo poiskati pomoči za takšno bolezen? Na splošno je z duševnimi boleznimi še vedno težko.
Razen morda v primeru izgorelosti: takrat ste junak, ki je nekoliko pretiraval. Vodja brez izgorelosti ni pravilno opravil svojega dela ;-) Zdaj seveda pretiravam.
Mislim, da ljudje ne želimo biti šibki in običajno želimo imeti nadzor nad svojim življenjem, prav tako pa želimo, da bi v to verjelo tudi naše okolje.
Lahko imate tudi zlomljeno nogo, vendar to vsakdo vidi in ponavadi je tudi jasno določeno, kdaj bo noga spet v redu.
Pri depresiji ali podobni bolezni tega ne vidite. Sami bi morali biti sposobni to obvladati, zakaj se tako vznemirjate! Pomoč bolj potrebujejo ljudje, ki jim je res hudo, kjer to lahko vidite!
To je zmota in tu smo že pri evangeliju.
Komu je namenjen evangelij?
Bolni
Naj preberem Mateja 9:10-13; NL
Beseda "reveži" ni prevedena dobesedno, ampak pravi "cestninarji" in "grešniki", vendar so farizeji mislili prav to: reveži.
Kratka razlaga: pobiralci davkov ali cariniki, kot jih imenujejo drugi prevodi, so pogosto pobrali več, kot jim je pripadalo, zaradi česar so bili zelo nepriljubljeni, zato je ta skupina ljudi pogosto veljala tudi za simbol slabega človeka.
Matej je bil taksist in je povabil Jezusa, učence ter svoje stare prijatelje in sodelavce na večerjo. A farizejem to ni bilo všeč.
Zaradi krščanske socializacije smo že tako polarizirani, da je povsem očitno, da farizeji tu razmišljajo in govorijo povsem narobe.
Toda prenesimo situacijo na današnji dan. Kot skupina prebivalstva nimamo očitno skorumpiranih uradnikov, toda kaj če na primer pride neonacist in se odloči za Jezusa, nato pa priredi praznovanje in povabi ljudi iz skupnosti in iz kroga svojih starih prijateljev, da bi tudi oni prišli v stik z Jezusom?
Kaj bi rekli sosedje? Kaj bi se zgodilo v družbenih medijih?
Zavedate se, da je lahko takšna situacija tudi zapletena.
Jezus Kristus pa pravi:
Zdravnik je seveda simbol Jezusa Kristusa, bolniki pa so podoba grešnikov.
Jezus lahko pomaga le grešnikom. Tisti, ki mislijo, da so dovolj dobri, so zunaj. Tem ni mogoče pomagati.
In Jezus tega ne nanaša le na Boga in človeka, ampak tudi na ljudi med seboj:
To pomeni tudi biti usmiljen do hudobnih. Cestninarji niso bili uboge nemočne žrtve, ampak so bili storilci.
Seveda tu ne gre za to, da bi napačna dejanja pustili pod mizo, saj je tudi Jezus vedno jasno povedal, katera dejanja so napačna in katera pravilna.
Vendar želi dati storilcu možnost, da se pokesa, bolnik pa mora imeti možnost, da dobi pomoč pri zdravniku. Življenje je mogoče urediti z vsemi posledicami, kar v nekaterih primerih pomeni tudi prevzem pravne odgovornosti za svoja dejanja in povrnitev škode žrtvam.
Toda poglejmo se vase. Verjetno med nami ni skorumpiranih uradnikov in verjetno tudi neonacistov, vendar smo grešniki prav tako. To je navsezadnje tisto, kar nam je vsem tukaj skupno. Vsi smo že kdaj spoznali, da potrebujemo odpuščanje, da brez Jezusa ne moremo.
To nas vrača k pomoči. Ali se še vedno zavedamo, da potrebujemo pomoč, od Boga in tudi od drugih ljudi?
Ali pa ostati v podobi Jezusove primerjave: Ali se zavedamo, da vsak dan znova potrebujemo Jezusa Kristusa kot svojega zdravnika? In da smo odvisni od usmiljenja drugih ljudi?
V krščanskem okviru se seveda vsi strinjamo, saj je to objektivno gledano prav iz Svetega pisma.
Toda ali se tega zavedamo v vsakdanjem življenju?
Pomislil sem, kdaj sem nazadnje priznal neverniku: "Brez Jezusa ne zmorem."
To je bilo že davno. Včasih se pogovarjam o svoji veri, vendar mi je težko to izrecno povedati, ker ne vem, ali bo oseba, s katero se pogovarjam, to razumela.
Ali pa pojdimo še nižje: Brez usmiljenja drugih ljudi ne bi zmogel obvladovati.
To nas pripelje do pobožnega izraza, ki v vsakdanjem jeziku ni več zelo pogost.
Ponižnost do Boga
Izraz "ponižnost" izvira iz stare visoke nemščine diomuoti ("pripravljen služiti", torej dejansko "drža služabnika"). Sestavine te besede lahko nadalje razčlenimo na besedi "služiti" (dionōn) in "pogum" (muot) (Wikipedija).
Vendar se ta opredelitev ne zdi popolna.
Sveto pismo že pojasnjuje odnos med Bogom in človekom in biti ponižen pred Bogom je nekaj pozitivnega v Svetem pismu, npr. v Psalmu 25,9; o Bogu je rečeno NGÜ:
Tu že lahko vidite, da ne gre samo za to, da smo mi, ljudje, tukaj spodaj, Bog pa tam zgoraj, ampak da gre za odnos, za to, da smo drug z drugim in da potrebujemo njegovo vodstvo in pomoč.
Verjamem, da je ta ponižnost tista, ki ustvarja krščansko življenje.
Zavedamo se, da brez Jezusa to ni mogoče. Potrebuješ ga, potrebuješ njegovo pomoč v vseh stvareh.
Pokoren se razlikuje od, na primer, podrejen ali ponižan, kot je pes, ki ga bičajo.
To lahko dobro vidite na primeru Mojzesa. O njem piše v 5 Mz 12,3.NL:
Mojzes zagotovo ni bil pokoren. S faraonom je govoril brez strahu, pogumno je vodil izraelsko ljudstvo in imel je tudi vrhovno oblast, kar verjetno ni mogoče podrejeno.
Vendar se je vedno zavedal, da je Bog nad njim, da ga potrebuje in da brez njega ne bo šlo. Seveda je v svojem življenju delal tudi napake, to je jasno. To se bo občasno zgodilo tudi nam.
Tudi če nam trenutno gre življenje dobro od rok, se moramo zavedati, da smo v Božjih rokah, in če jih ne bi imeli več, bi imeli težavo.
Ponižnost do drugih
Skromno življenje je koristno tudi med nami samimi. Rad bi si ogledal pismo Galačanom 6,1-4; NL:
"Pomoč pri vrnitvi na pravo pot" je pravzaprav prevod, ki mi je bil najbolj všeč. V drugih prevodih je zapisano "ljubeče spraviti na pravo pot".
Takšne situacije seveda nikoli niso lahke. Nihče ne mara, če mu kdo reče, da je naredil nekaj narobe.
Danes lahko pojma "narobe" in "prav" obravnavamo le v kontekstu "ker", utemeljitve, kar se mi zdi tudi prav, saj sicer obstaja nevarnost, da nekaj sodimo zato, ker je bilo tako od nekdaj.
Toda vrnimo se k razliki med "povrnitvijo škode" in "odpravo škode". Menim, da je "iskanje poti nazaj" učinkovitejše od "popravljanja". Seveda je pomoč koristna za oboje, vendar vsaj zame na splošno velja, da se bolje naučim, če rešitev najdem sam. Če mi nekdo ponudi pripravljeno rešitev, je ta hitreje minila, kot če se do spoznanja prebijem sam.
Morda gre tudi za vrsto.
V vsakem primeru gre za to, da si pomagamo, kar seveda vključuje tudi priznanje, da potrebujete pomoč.
To najdemo tudi v drugem verzu:
Drugi prevodi pišejo tukaj: To pomeni isto.
Ali poznamo težave in probleme drug drugega? Ali delimo svoje težave in probleme?
Ali pa smo tako arogantni, da mislimo, da imamo vse težave in probleme pod nadzorom?
Iz tega besedila izvemo tudi, da so vsi pomembni, vendar nihče ni pomembnejši, in da je vsaka primerjava neumna.
In to je že pomembno. V svojem življenju in tudi v naši skupnosti se vedno znova zavedajmo, da brez Jezusa Kristusa nič ne deluje in da potrebujemo drug drugega, da si pomagamo v svojih težavah in problemih.
Povzetek
Povzemam.
- Primer odprtosti znanih umetnikov glede njihove depresije me je znova spodbudil k spoznanju, da je treba priznati, da človek potrebuje pomoč, in jo tudi poiskati.
- Jezus je prišel po grešnike, prestopnike, da bi ga lahko spoznali in se pokesali. Ljudje, ki mislijo, da so dovolj dobri, so se z njim razšli.
- Tudi mi vsi smo kdaj spoznali, da potrebujemo odpuščanje, da brez Jezusa ne moremo in da ga vsak dan znova potrebujemo. In to je del ponižnosti, ki sestavlja krščansko življenje. odvisni
- smo tudi od usmiljenja ljudi . Z odpiranjem, da bi drug drugemu pomagali najti pot nazaj, in s pomočjo drug drugemu pri naših težavah in problemih izpolnjujemo zakon, ki ga imamo od Kristusa. To je drugi del ponižnosti, ki sestavlja krščansko življenje.