Napadalci...

Uvod

Pred kratkim sem se z znancem pogovarjal o koronavirusu. Morda ste opazili, da je neka spletna revija po zmagi v pravnem sporu na podlagi zakona o svobodi obveščanja objavila protokole o koronavirusu, ki jih je pripravil inštitut Robert Koch.

In zdaj je moj prijatelj, ki se takrat ni cepil, razburjen zaradi Lauterbacha, ki je v nekaterih pogovornih oddajah govoril o tem, da cepljenje nima stranskih učinkov, pred kratkim pa je na televiziji priznal, da v nekaj primerih škoda zaradi cepljenja obstaja. Malo sem raziskal, Lauterbach je bil v obdobju Corona tako pogosto na televiziji, da je v nekaterih pogovornih oddajah omenil, da lahko obstajajo redki stranski učinki cepljenja. V drugih pogovornih oddajah je govoril o cepljenju brez stranskih učinkov.

Moram priznati, da me to ne zanima več in moj prijatelj tega ni mogel razumeti. Zdel se je razočaran, da se nisem razburil nad njim.

Osebno menim, da se moramo nekako sprijazniti s pandemijo in načinom, kako je bila obravnavana, da bi se iz nje nekaj naučili. Konec koncev lahko kdaj pride naslednja pandemija in iz prejšnje bi se morali nekaj naučiti.

Vendar me to še vedno ne zanima. Novice o njej berem le zelo površno, če sploh.

Vprašal sem se, ali je moje nezainteresiranost pravilna.

Menim, da se je pomembno učiti iz zgodovine, na primer, da zločini iz obdobja nacizma niso pozabljeni. Zločini iz kolonialne dobe so že precej pozabljeni. Zato menim, da je osnovno poznavanje naše zgodovine vredno.

Vendar me nekatere stvari, kot je obdobje koronavirusov, ne zanimajo.

Kako je biti kristjan? Kaj pravi Sveto pismo o gledanju naprej ali nazaj?

O tem imam precej odkrit svetopisemski verz, kjer Pavel v Pismu Filipljanom 3,13b takole opisuje svojo življenjsko usmeritev:

Pozabljam, kar je bilo, in gledam v to, kar je pred menoj.

Uiuiui, takšna izjava je precejšen izziv.

Nasledstvo, vendar...

Oglejmo si odlomek iz Lk 9, 59-62; NL, ki govori o poklicih:

59 Rekel je drugemu: "Pridi, hodi za menoj!" Ta pa je odgovoril: "Gospod, najprej naj grem domov in pokopljem svojega očeta."60 Jezus mu je odgovoril: "Naj ljudje, ki ne prosijo Boga, poskrbijo za svoje mrtve. Tvoja naloga je iti in oznanjati prihod Božjega kraljestva."61 Drugi je rekel: "Da, Gospod, želim iti s teboj, vendar se najprej poslovim od svoje družine."62 Jezus pa je rekel: "Kdor stegne roko k plugu in se ozre nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo."

Tudi zaradi teh verzov sem sprva globoko zajel sapo in se počutil malce preobremenjenega.

Začne se z zelo jasnim pogledom naprej: "Pridite, sledite mi." Zdaj se začenja nekaj novega, zdaj se začenja.

Potem pa pride še en ugovor, ki ga nekako lahko razumeš. In zakaj ne bi pred svojim služenjem pokopal svojega očeta?

Mislim, da se te Jezusove izjave zdijo manj čudne, če pozorno prisluhneš temu, kar ta oseba govori:

"Preden grem za teboj, moram najprej urediti svoje zadeve."

To me spominja na izjave, ki sem jih občasno slišal danes. Zdaj nimam časa za cerkev, ker imam toliko dela na svojem krožniku. Imam toliko stvari, za katere moram poskrbeti.

Kasneje, ko mi moje zadeve ne bodo več jemale toliko prostora, se bom lahko bolj posvetil Jezusu.

Načeloma torej učenstvo, da, ampak najprej ...

Po mojem mnenju to ločevanje med službo in zasebnim življenjem ni pravilno. Ko začneš z Jezusom, takrat se začne učenstvo. Tudi če te spremljajo obveznosti iz preteklosti, še vedno greš naprej z Jezusom Kristusom.

Ni povsem jasno, ali je šlo v tej konkretni zgodbi le za organizacijo pogreba ali za spremljanje starega očeta na njegovi zadnji poti, ki je lahko trajala res dolgo.

Kaj bi se zgodilo, če bi očeta ne le pokopal, ampak bi v očetovi hiši tudi oznanjal prihod Božjega kraljestva? Tudi to bi bilo učenstvo. Vem, da to v lastni starševski hiši in med lastnimi sorodniki ni vedno lahko.

Seveda ni nujno, da je učenstvo vedno oznanjevanje z besedami, vendar se učenstvo lahko začne takoj, ne potrebuješ "ampak najprej".

Oglejmo si tudi drugo osebo:

"Da, Gospod, želim iti s teboj, toda najprej se poslovim od svoje družine." 61 Drugi je rekel: "Da, Gospod, želim iti s teboj, toda najprej se poslovim od svoje družine."62 Jezus pa je rekel: "Kdor stegne roko k plugu in se nato ozre nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo."

Spet imamo ta "ampak najprej", toda slovo ne more trajati tako dolgo, kajne?

Menim, da je bila ta izjava namenjena tej osebi osebno. Posloviti se ne bo težava, toda s kakšno držo odhajaš?

Ali gledate v prihodnost in se veselite novega, nasledstva, ali se ozirate nazaj in žalujete za preteklostjo?

Osebno še nikoli nisem imel v rokah pluga, vendar si lahko predstavljam, da ne orješ posebej naravnost, če ves čas gledaš nazaj.

To me spominja na čase, ko sem vozil moped. Če sem se pred zavijanjem ozrl čez ramo, za tisti kratek trenutek nisem mogel voziti naravnost. Vedno sem rahlo zavil na stran, proti kateri sem zavijal.

Ali je pogled nazaj napačen?

Mislim, da je to odvisno od tega. Če se med oranjem občasno obrneš in občuduješ pokrajino ali pogledaš, koliko si že naredil, se mi to ne zdi slabo.

Če pa se ozreš nazaj in se ves čas jeziš zaradi zamujenih priložnosti, če je nepravično ravnanje v preteklosti vedno prisotno, če žaluješ za starimi dobrimi časi, potem življenje zaide iz tira. Verjamem, da je tako.

Na tej točki sem dolgo razmišljal, ali naj ponovno uporabim primer spopadanja s koronavirusom. To je vedno vroča tema.

Na splošno sem osebno od časa do časa razmišljal o tem, da bi postal kakor koli politično aktiven, ker se mi pravzaprav zdi neumno, da se v glavnem pritožujem, sam pa ne naredim ničesar.

Toda v obdobju koronavirusa so se mi razmere zdele tako težke, da nisem želel zamenjati mesta z nobenim politikom. Seveda so bile storjene napake in nekateri so bili kriminalci (npr. posli z maskami), vendar je bilo tudi preprosto težko. Nismo vedeli, kako nevarne so posamezne različice virusov. Nočem zagovarjati nobenega politika, nikomur ne morem pogledati v glavo in ugotoviti, s kakšnimi motivi je potoval.

Kako gledate na obdobje koronavirusov? Ali se želimo učiti iz svojih napak, da bomo lahko bolje obvladovali naslednjo pandemijo?

Ali pa se vam ob pogledu nazaj utrip dvigne na 180 stopinj? Če vas ob pogledu nazaj vedno prevzameta jeza in ogorčenje, potem ne boste mogli držati ravne črte.

Če sledimo Jezusu Kristusu, gremo naprej.

Oglejmo si

Veliko naročilo

Evangelij po Mateju 28, 18-20; NZ

18 Tedaj se jim je približal Jezus in rekel: "Meni je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. 19 Pojdite torej k vsem narodom in učite ljudi. Krstite jih v imenu Očeta, Sina in Svetega Duha 20 in jih učite poslušati vse, kar sem vam zapovedal. In bodite prepričani: jaz sem z vami vsak dan do konca časov!"

Zanimivo je, česa Jezus tu ne pove:

"Zato pazite, da ostanete zvesti in se ne pustite zapeljati v krajo, kakor se je pustil zapeljati Juda. In nehajte se prepirati o tem, kdo je med vami največji."

Jezus bi gotovo lahko z učenci izpostavil veliko negativnih stvari iz zadnjih treh let. Vendar tega ne stori.

Najprej jim razširi pogled nase:

Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji.

Nato sledi naročilo, naj naredijo učence. To je največje in najpomembnejše naročilo, kar jih je bilo kdaj koli dano. In vsakdo, ki želi slediti Jezusu Kristusu, kar pomeni potovati z njim, je lahko del tega.

In potem še en pogled naprej:

In bodite prepričani: jaz sem z vami vsak dan do konca časov!

Kako pomemben je pretekli čas v našem življenju, ko tega morda še ni bilo?

Poglejmo v prihodnost.

Toda kako se sprijazniti s preteklostjo?

Kaj pa, če nas preteklost preganja?

Zelo bi si olajšal delo, če bi se ustavil pri "gledanju v prihodnost".

Nekaj takega, kot je sprijaznjenje s preteklostjo, je tudi v Svetem pismu.

Spopadanje s spori

Ena od točk, ki bi jo rad obravnaval, je način reševanja sporov. Ker Sveto pismo ljudi prikazuje precej realistično, so v njem seveda omenjeni tudi spori, ki se včasih končajo neprijetno.

Ena od strategij za reševanje sporov je, da rečemo: ne govorimo več o tem.

To morda deluje pri banalnostih, ne deluje pa pri globokih nesoglasjih in konfliktih.

V 15. poglavju Apostolskih del je šlo za vprašanje, ali morajo ne-Judje, ki so se želeli pridružiti Jezusu, spoštovati vse judovske zakone. Ta spor je tlel že nekaj časa, nato pa je zares izbruhnil in bi lahko raztrgal na koščke nastajajočo Cerkev, če se ne bi združili, da bi rešili problem.

Našli so rešitev, s katero se je strinjala večina navzočih. Ni šlo za kompromis, kjer bi vsak dobil nekaj, ampak je imela ena stran večinoma prav in drugi so to sprejeli, verjetno zato, ker so drug do drugega ravnali z velikim spoštovanjem.

Pri tem je bil zagotovo pomemben tudi odnos med strankami. Vsakdo ima lahko rdeče črte, od katerih ne more odstopiti, vendar bi se morali omejiti na resnične rdeče črte.

Morda je bil v tistem času kdo, ki je tudi po apostolskem zboru menil, da je bila sprejeta napačna odločitev. Zdaj bi lahko začel nekaj svojega z nekaj drugimi nezadovoljnimi ljudmi. Ali pa je, če je bilo zanj to mogoče, sprejel, da ima večina drugačno spoznanje, in se jim vseeno pridružil, ker se je morda motil. Spor je zdaj rešen in vsi skupaj lahko napredujejo v učenju.

Pastoralna skrb

Morda je še pomembnejši vidik sprijaznjenja s preteklostjo pastoralne narave.

Nekateri ljudje nosijo s seboj travme zaradi slabih izkušenj, drugi pa se ne morejo sprijazniti s tem, kar so sami storili v preteklosti.

Pri tem gre seveda le za individualne premisleke.

Pregovori 14,10 (SZ) to zelo dobro povedo:

Sama srca poznajo svojo globoko bolečino in svojega veselja ne delijo s tujci.

Vsakdo čuti svojo bolečino in za nekatere je ta resnično boleča.

Zelo lep se mi zdi primer, kako Jezus ravna s Petrom.

Peter je namreč Jezusa trikrat zanikal, potem ko je zelo pogumno oznanil, da bo šel z Jezusom v smrt.

In v pogovoru, ki je sledil v Jn 21,15-19, ga je Jezus trikrat vprašal, ali ga Peter ljubi.

Tretjič je bilo Petru nekoliko neprijetno in postal je žalosten. Toda očitno je bil tovrstni pogovor pomemben, da bi premagal trojno zanikanje.

Nato pa se spet nadaljuje (Jn 21, 18.19; NL):

18 Zagotavljam ti, da si v mladosti lahko počel, kar si hotel, in šel, kamor si hotel. Ko pa boš star, boš iztegnil roke in nekdo drug te bo vodil in peljal tja, kamor nočeš." 19 Jezus je tako nakazal način, kako bo Peter umrl, da bi poveličal Boga. Nato ga je Jezus izzval: "Hodi za menoj!"

"Hodi za menoj." Nadaljuje se.

Tu se zavedate, da mora biti pastoralna oskrba individualno primerna in koristna. Morda je takšen pogovor včasih neprijeten, vendar prinaša napredek in mora voditi naprej.

In tu se konča z "Hodi za Jezusom", ne le kot formula, ampak kot resnična perspektiva.

Povzetek

Naj povzamem:

Pogled nazaj in pogled naprej? Kaj je pomembno, kaj nas zanima?
Sveti Pavel nas izzove: Pavel: "Pozabljam preteklost in gledam v to, kar je pred nami.
Učeništvo se lahko začne takoj: Ne "ampak najprej". Jezusa vzemite s seboj v svoje zadeve.
Pritoževanje, užaljeno ali jezno oziranje nazaj življenje spravi s poti.
Veliko naročilo je usmerjeno v prihodnost, ki jo uokvirjata veličina Jezusa Kristusa in njegova obljuba, da bo vedno z nami.
Reševanje sporov je lahko del nujnega sprijaznjenja s preteklostjo.
Individualna pastoralna oskrba, tako kot pri Petru in Jezusu, je morda potrebna tudi za vas osebno. Toda ta pastoralna skrb mora biti usmerjena tudi v prihodnost: Sledite Jezusu.