Uvod
Z današnjim dnem se začenja naša kampanja in od danes naprej se bomo intenzivno posvečali pismu Filipljanom.
Mnogi med vami ste že brali Pismo Filipljanom, vendar še vedno pričakujem, da se bomo učili in spoznavali nove stvari, pa tudi, da bomo na novo spoznavali stare.
Kako je bilo to pismo napisano? Pavel ga je napisal, ko je bil Timotej v zaporu. Pozdrav sta napisala oba, sicer pa je napisano v prvi osebi. Morda ga je Pavel tudi narekoval - to vemo na primer iz Pisma Rimljanom -, s Timotejem pa sta se o vsebini pogovarjala tudi s piscem. Morda pa sta ga dala še enkrat pregledati enemu od prijateljev, kot nekakšen pregled. Morda ne, a jaz bi to storil. To že počnem, ko pišem elektronsko sporočilo o težki temi, morda tudi o težki osebi. Takrat prosim sodelavca, da na hitro pogleda, ali sem se pravilno izrazil, ali sem povedal, kar sem želel, in včasih tudi, ali sem dovolj vljuden.
Za takšno pismo, ki se bere pred občestvom in se morda posreduje tudi drugim občestvom, bi zagotovo dal komu, da ga še enkrat prebere.
In kako je bilo to pismo dejansko prvič prebrano?
Zbor je bil sklican in pismo je bilo prebrano, verjetno v enem kosu.
Glasno sem prebral nekaj verzov, jih izmeril in izračunal čas. Glasno branje Pisma Filipljanom traja približno 15 minut.
Zdaj jih ni veliko, pismo Rimljanom bi trajalo vsaj štirikrat dlje.
To pismo Filipljanom je moralo na Cerkev narediti velik vtis. V nasprotnem primeru se verjetno ne bi ohranilo.
Kaj pa je zbor storil po branju? Je bilo sveto, vsi so bili tiho, orgle so začele igrati in vsi so katedralo zapustili s sklonjenimi glavami? Vem, da nič od tega takrat ni obstajalo.
Ali pa so Filipljani molče poslušali in ko sta bili v četrtem poglavju ženski "Evodija" in "Sintiha" pozvani, naj razrešita svoje nesoglasje, so se vsi obrnili k njima in ju gledali.
Tega ne verjamem. Ta cerkev ni bila takšna, kot je opisana v pismu; s pismom se je intenzivno ukvarjala.
Razpravljali so o: Kako lahko Pavel iz zapora napiše tako tolažilne besede? Spodbuja jih, naj se veselijo, vendar se ne moreš veseliti, če si v zaporu.
Morda je tudi takratna cerkev imela kampanjo za pismo Filipljanom, kot smo jo imeli mi v tednih po prejemu pisma. Tisti, ki so znali pisati, so si naredili kopijo, nato pa so se v majhnih skupinah srečevali po hišah sem in tja ter si izmenjavali in razpravljali o pismu.
In to ni bil literarni krožek, ampak je šlo za praktično življenje.
Prebrali so stavke, kot so: "Ravnajte drug z drugim, kot vam je pokazal Kristus." Nekateri ljudje tega preprosto ne zmorejo, pravijo nekateri, in potem se znajdeš sredi življenja.
Ali še ena izjava iz pisma: "Kristus je moje življenje in smrt je moj dobiček." Ali to doživljate na tak način, kako do tega pridete? Kaj je sploh pomembno v mojem življenju?
To bi se lahko zgodilo v cerkvi v Filipih, ko so prejeli pismo, kajne? To bi si želel za našo cerkev.
Zdaj pa si oglejmo začetek Pisma Filipljanom. Začnimo s pozdravom (Filipljanom 1, 1.2; NL):
Pozdrav
Omenil sem že, da je pismo napisano v prvi osebi, vendar ga je očitno pomagal pisati Timotej.
Namenjeno je vsem vernikom v Filipih. O ne, spet se dušimo v lastnih sokovih, kajne? Če to povemo drugim, bodo mislili, da smo nesvetski.
Vsi kristjani se danes tega bojijo, bojijo se, da bodo drugi mislili, da so nesvetski.
Razumem ta strah, saj sem tudi sama včasih tako razmišljala. Ko sem se na primer leta 1986 udeležil cerkvenega izleta, je bil nekdo iz cerkve, ki je takrat delal v vodstvu računalniškega podjetja, odgovoren za zbiranje prispevkov za stroške.
Želel sem plačati z evrskim čekom in kot svetniški študent sem tega nesvetniškega kristjana vprašal, ali ve, kako deluje evrski ček.
Christian iz uprave se je nasmehnil in mi pojasnil, da se pogosto ukvarja z evro čeki. Seveda je vedel, kako to deluje.
Vsakdo se naredi čim boljšo rit, sem se naučil takrat. To je življenjska lekcija, ki se je lahko vedno znova naučiš.
Seveda nismo nezemljani. Tako kot drugi imamo službo ali jo iščemo, se usposabljamo ali uživamo v upokojitvi.
Kristjani smo pogosto še manj posvetni od "posvetnih ljudi", saj se ukvarjamo z odpuščanjem in s tem, kako lahko pomaga popraviti odnose. S priznavanjem grehov bolje razmislimo o svojih mislih in dejanjih. Pogosto natančno vemo, kako deluje svet.
Seveda je treba na to gledati s povprečne perspektive, seveda obstajajo tudi kristjani, ki so popolnoma brez bolečin. In obstajajo tudi ljudje, ki se imenujejo kristjani in so popolnoma brez bolečin.
Toda vrnimo se k "nesvetovnemu". Glavno težavo vidim v jeziku. Takrat je Luter prevedel Sveto pismo v običajni govorjeni jezik. Ni bilo biblične nemščine. Nasprotno, Biblija je nemški jezik nekoliko poenotila, tako da so se ljudje po zaslugi Lutrove Biblije bolje razumeli.
In takšno naj bi bilo pismo Filipljanom. Pismo je v prvi vrsti namenjeno cerkvi v Filipih, vendar ga lahko zainteresirani zunanji uporabniki seveda tudi razumejo in imajo od njega koristi.
Vendar jezik ne sme biti ovira. Znate lovski jezik, ki ga navadni ljudje skorajda ne razumejo. Poleg tega, da izvira iz natančnega opazovanja narave, ima svoj izvor tudi v namernem razlikovanju plemenitega lovca od navadnih ljudi.
Ne potrebujemo krščanskega jezika, nemščina je dovolj. Vendar je to že veliko bolje. Pred tridesetimi leti je bila izbira besed pri cerkvenih obredih včasih precej drugačna. Zato bi pri javnem branju svetopisemskih besedil uporabljal le prevod Svetega pisma, ki uporablja pravilno stavčno strukturo v današnji nemščini.
Pozdrav je še daljši: "Želimo vam milost in mir od Boga.
To se sliši kot nekaj nezemeljskega, vendar je osnovno. "Milost" pomeni, da so moji grehi odpuščeni, da jih ni več in da se mi ne bodo nikoli več pripisali. In "mir" pomeni, da sem v miru z Bogom - in s tem tudi s samim seboj.
To je odlično.
Ali sem našel prave besede, da jih bodo lahko razumeli tudi tisti, ki niso člani kongregacije? Ali je to preveč pobožno? Kako bi se izrazili vi?
Če nam teh velikih stvari, ki jih imamo z Jezusom, ne uspe prenesti v svet, v naše okolje, potem postanemo tujci tega sveta na napačen način.
Zahvala in molitev
Pojdimo naprej po besedilu, saj danes ne moremo govoriti le o pozdravu (Flp 1,3-11; NL):
Že prvi stavek je neverjeten: "Vsakič, ko pomislim nate, se zahvalim svojemu Bogu."
Vaša cerkev je odlična, nič drugega tega ne pove. Pavel je Bogu hvaležen za cerkev v Filipih.
Prvi enoti naše kampanje sem dal tudi naslov: "Cerkev je odlična!" Morda ta naslov ni dovolj natančen, saj "Cerkev" lahko pomeni tudi ves svet, toda Pavel je Filipljanom posebej napisal: "Vaša Cerkev je velika!" Mislim, da bi bil to danes nekoliko boljši naslov. Ali pa: "Naša cerkev je velika!", če gledamo z naše perspektive.
Kako osebno vidimo svojo cerkev? Ali smo se kdaj obrnili na sodelavce ali sosede z besedami: "Naša cerkev je odlična, zakaj ne bi prišli k nam na bogoslužje?"
Ali pa bi imeli pomisleke, če bi ta oseba prišla zraven? Ali so pomisleki morda odvisni od pridigarja, ki je tisto nedeljo na sporedu?
Morda že mislimo, da je naša cerkev odlična, vendar se ta razred ne izraža zares v bogoslužju. Bogoslužje preprosto ni tako polno, kot je bilo včasih.
Toda ne ustavimo se pri cerkvenem bogoslužju.
Bolj nas mora skrbeti Pavlova drža. "Vedno molim za vas in to počnem z veselim srcem," piše tukaj.
Ta v osnovi pozitivna naravnanost me navdušuje. Nemci smo nagnjeni k temu, da vidimo tako pozitivne kot negativne stvari in pogosto še bolj poudarjamo negativne.
Vsekakor v cerkvi ni bilo vse odlično, saj pozneje Filipljanom svetuje, na kaj naj bodo pozorni, kaj naj spremenijo itd., vendar ima v bistvu pozitiven pogled na cerkev.
Želim si, da bi bil takšen tudi odnos vseh nas tukaj. Ne gre za zatiranje ali prikrivanje težav, seveda se moramo z njimi soočiti. Prav tako pa moramo razviti nove strategije in vizijo za prihodnost.
Mislim pa, da je pomembno, da vsi, ki sodelujejo, mislijo, da je ta cerkev odlična, da jo imajo radi, da imajo srce za cerkev in da na tej podlagi hodimo skupaj. Potem razlike v mnenjih niso takšen problem, so le izraz različnih spoznanj in o njih se lahko v miru pogovarjamo in se morda včasih celo borimo drug z drugim za pravi rezultat.
Kajti, kot piše v 5. vrstici, že od prvega dne delamo skupaj za dobro novico. In samo to je smisel obstoja naše cerkve.
Druga pomembna točka tega besedila je Pavlovo hrepenenje, da bi spet videl cerkev v Filipih. Tu je obravnavan odnos med njima.
Živimo v času, ko je vse več ljudi zadovoljnih s seboj, ključna beseda pa je "kokoniranje". To je trend, ki ga opažam tudi pri sebi, krepi pa ga elektronsko komuniciranje prek družbenih omrežij.
Mnogi kristjani ob nedeljah gledajo pridigo po televiziji in so s tem zadovoljni. Zakaj bi hodili v cerkev, če lahko vse, kar potrebujete, dobite na spletu?
Ali smo srečni, ko se vidimo?
Za to je molil tudi Pavel: "Molim, da bi se vaša medsebojna ljubezen še poglobila in da bi se povečala v znanju in razumevanju."
To je pomemben temelj za Cerkev. V nasprotnem primeru se bomo na neki točki spremenili v organizacijo za širjenje besed, ki je bolj ali manj dobro vodena, vendar nismo več cerkev.
Toda Bog je začel svoje dobro delo z nami, s teboj in mano osebno ter z našo cerkvijo, in upam, da se bo nadaljevalo.
Lahko te postane malce strah, ko ugotoviš, da tudi v našem združenju občine umirajo in se zapirajo. Pogledal sem v revijo nacionalnega združenja in nekatere kongregacije poročajo o svojem položaju. V eni od njih je povprečna starost 73 let, v nekaterih drugih več kot 60. Pri nas še ni tako in upam, da nikoli ne bo.
Ali verjamemo, da bo Bog še naprej sodeloval z našo cerkvijo, in ali za to molimo?
Pritisk na uspešnost je seveda tudi napačna pot. Na koncu našega poglavja piše, da Jezus Kristus daje sadove, ki jih prinašajo naša življenja in tudi naša cerkev.
On daje voljo in izpolnitev. Če bomo vedno silili le vase, nas bo to na dolgi rok izčrpalo.
Jezus nas mora motivirati in navdihovati na pozitiven način. Molimo tudi, da bomo odprti za njegovega duha, njegovo vizijo in njegovo delo.
Povzetek
Prišel bom do konca:
- Pavel pisma ni napisal sam; pri pisanju je sodeloval vsaj Timotej.
- Pismo je verjetno naredilo velik vtis na občestvo, zato se je ohranilo. Morda so po pismu organizirali tudi nekakšno kampanjo in o njem sem ter tja razpravljali po domovih.
- Čeprav je pismo najprej namenjeno Cerkvi, lahko koristi tudi tistim zunaj nje. Pomembno je, da noben poseben krščanski jezik ne ustvarja ovir. In ni se nam treba bati, da bi nas ljudje imeli za nesvetovljane.
- Pozdrav neposredno vsebuje željo po milosti in miru za naslovnike. To je odlično.
- Tudi naša skupnost je odlična. Imejmo v osnovi pozitiven pogled na našo skupnost, ne da bi potlačili težave in izzive.
- Pavel z veselim srcem moli za Cerkev. To je lahko zgled za nas.
- Nato moli za poglobitev medsebojnega odnosa. Kajti to je tudi tisto, kar naredi Cerkev, sicer smo le klub za širjenje besede.
- Bog je začel svoje dobro delo v tebi in v meni in ga bo uresničil, kar velja tudi za našo Cerkev. Dovolimo Jezusu, da nas vodi in navdihuje na pozitiven način.