Učinek Pigmaliona: kaj je tako pričakovano...

Uvod

Nekega dne sem se v članku v reviji "Geo" naučil nove tuje besede.

Učinek Pigmaliona

Ali kdo ve, kaj je to? (Počakajte na povratne informacije)

No, potem nisem bil edini, ki je imel to vrzel v svoji izobrazbi ;-)

Pigmalionov učinek je psihološki pojav, pri katerem pričakovana ocena učenca tako vpliva na njegovo uspešnost, da se potrdi.

Primer:

Leta 1965 so ameriški psihologi v osnovni šoli izvedli terenski poskus interakcije med učitelji in učenci. V njej so bili trije razredi za hitre, srednje hitre in počasne učence; to je v ZDA precej običajno.

Učitelji so bili prepričani, da bo za ocenjevanje otrokovih zmogljivosti uporabljen znanstveni test. Učiteljem je bilo rečeno, da bo ta test določil 20 odstotkov učencev v šolskem razredu, ki so na pragu razvojnega vzpona. Od teh učencev, ki so se razcveteli, bi lahko pričakovali, da bodo v naslednjem šolskem letu pokazali posebne izboljšave v uspešnosti. V resnici je bilo teh 20 odstotkov učencev izbranih povsem naključno z žrebom, vendar brez vednosti učiteljev.

V testu je bil izmerjen inteligenčni kvocient, osem mesecev po prvem testu pa je bil IQ vseh učencev ponovno izmerjen. Pri teh 20 % učencev, ki so bili označeni kot "cvetoči", se je inteligenčni količnik bistveno bolj povečal kot pri drugih.

Za ta domnevni potencial so vedeli le učitelji, zato so dejanska povečanja uspešnosti delno sprožila pričakovanja učiteljev.

Poleg tega se je IQ najbolj povečal pri otrocih, ki so bili posebej privlačnega videza. Opaziti je bilo tudi, da so učitelji bolj pozitivno ocenili značaj tako imenovanih cvetočih otrok.

Drugi znanstveniki so ta poskus, metode itd. upravičeno kritizirali, vendar je bilo mogoče podobne poskuse vsaj deloma ponavljati več let. To je nekako strašljivo.

Predhodnik pravkar opisanega poskusa je laboratorijski poskus iz leta 1963, v katerem so študentom dali nalogo, da podgane najdejo pot skozi labirint. Vse podgane so bile genetsko iz istega seva, vendar so polovici študentov povedali, da so podgane posebej vzgojene za inteligenco, drugi polovici pa, da je njihov sev še posebej neumen.

Pravzaprav so domnevno pametne podgane bolje premagovale labirinte. Študentje eksperimentatorji so nekako vplivali na uspešnost poskusnih podgan.

Ti učinki obstajajo tudi v negativni obliki. Če se na primer večkrat srečate s predsodki in stereotipi, jih na neki točki pogosto sprejmete. To je tako imenovani andorrski učinek, ki je dobil ime po romanu "Andora" Maxa Frischa.

Morda poznate to: če nekoga vedno označujejo za neumnega, obstaja velika nevarnost, da bo sčasoma tudi sam verjel v to.

Postanete to, kako vas vidijo. Pričakovanja drugih ljudi vplivajo na vaše vedenje in delovanje ter tako skoraj neizogibno postanejo rezultat.

Iz tega sledi, da je človek odgovoren tudi za svoja pričakovanja do drugih.

Jezusova pričakovanja do njegovih dvanajstih učencev

Oglejmo si besedilo iz Svetega pisma, prvo naročilo, ki ga je Jezus poslal svojim 12 učencem (Lk 9,1-6; NL):

Nekega dne je Jezus poklical k sebi svojih dvanajst apostolov in jim dal oblast, da izganjajo demone in zdravijo bolezni. 2 Nato jih je poslal na pot z nalogo, da vsem ljudem oznanijo prihod Božjega kraljestva in ozdravijo bolnike. 3 "Na pot ne vzemite ničesar s seboj," jim je naročil, "nobene palice, nobene prtljage, nobene hrane in nobenega denarja, nobene druge srajce. 4 Ko pridete v vas, bodite gostje samo v eni hiši. 5 Če prebivalci nočejo slišati vašega sporočila, si ob odhodu otresite prah z nog v znamenje, da zapuščate tisti kraj v sodbo." 6 Tako so začeli hoditi po vaseh v okolici, oznanjali veselo novico in ozdravljali bolnike.

Najprej je treba povedati, da je Jezus svojim učencem dal posebno moč, da izženejo zle duhove in ozdravijo vse bolezni. Ta pometalna moč je posebna lastnost, ki danes za veliko večino ne velja več, saj na primer 1 Kor 12,30 pravi, da vsi nimajo daru ozdravljanja.

Učenci pa so za to poslanstvo dobili posebna pooblastila.

Ali so bili ti učenci zdaj še posebej primerni za to poslanstvo?

Mislim, da tega ne morete trditi, vendar so bili učenci nekakšen prerez judovske družbe. Torej niso bili popoln prerez, verjetno so bili mlajši, bili so samo moški, vendar so bili iz različnih družbenih skupin, od ribičev do cestninarjev in političnih skrajnežev (zelotov).

Zanimivo je tudi, da poslanstvo presega zgolj zdravljenje. Oznanjati morajo, da se je približalo Božje kraljestvo, kar seveda prinaša tveganje, da bodo imeli težave z verskimi voditelji.

S seboj ne smejo vzeti nobenega denarja, nobene torbe, nobenih rezervnih oblačil, torej nobene varnosti. Nimajo nobenega zagotovila, da bodo naleteli na dobronamerne gostitelje, vendar so pri tem poslanstvu odvisni od ljudi, ki jim izkazujejo gostoljubje.

Jezus jim je dal veliko moč, vendar je od njih tudi veliko pričakoval, naloga pa je daleč presegala pooblastila, ki so jim bila dana.

V zadnjem prebranem verzu beremo, da so učenci nekako izpolnili to naročilo, vendar ne vemo, kako so ga doživeli in kaj se jim je zgodilo.

O tem beremo le v Lk 9,10.11; NL:

10 Ko so se apostoli vrnili, so Jezusu pripovedovali o vsem, kar so storili. Nato se je z njimi umaknil v bližino mesta Betsaida. 11 Ljudje pa so izvedeli, kam je odšel, in mu sledili. Tedaj se je obrnil k njim, jim govoril o Božjem kraljestvu in ozdravljal bolnike med njimi.

To, kar so povedali, ni bilo posredovano. Jezus je želel biti sam z njimi, vendar so ga ljudje, ki so iskali pomoč, našli in Jezus se je obrnil k njim, jim povedal o Božjem kraljestvu in ozdravil bolnike.

Pozneje najdemo tudi dogodek, ko so nekateri učenci propadli. Jezus je bil s Petrom, Janezom in Jakobom na gori, medtem ko so drugi učenci nadaljevali z izpolnjevanjem Jezusovega poslanstva, a jim ni uspelo (Lk 9,38-42; NL):

38 Mož iz množice ga je poklical: "Učitelj, poglej mojega sina, mojega edinca. 39 Zlobni duh ga še vedno obvladuje. Potem kriči, pade na tla, se zvija in peni pri ustih. Neprestano ga pretepa in rani ter mu ne pušča miru. 40 Prosil sem tvoje učence, naj izženejo tega duha, a niso mogli." 41 "Nerazumevajoče, neverno ljudstvo," je rekel Jezus, "kako dolgo moram biti z vami in vas prenašati? Pripeljite ga sem." 42 Ko je deček pristopil, ga je demon vrgel na tla, tako da se je silovito zvijal in krul. Jezus pa je hudemu duhu zagrozil in dečka ozdravil. Nato ga je poslal nazaj k očetu.

Ali se je Jezus tukaj zmotil? Je vendarle poslal napačne učence? Očitno je bil tu tudi nekoliko razdražen.

Mislim, da se slabosti in napake vedno lahko zgodijo in to moramo priznati drugim. V redu, Jezus verjetno ni naredil nobene napake, vendar tega zagotovo ne moremo reči o sebi.

Učenci so še vedno na poti, tako kot mi (Mt 17,19-21):

19 Kasneje, ko so bili spet med seboj, so učenci vprašali Jezusa: "Zakaj nismo mogli izgnati tega demona?" 20-21 "Ker je vaša vera tako majhna," je rekel Jezus. "Zagotavljam vam: Če bi bila vaša vera velika kot gorčično zrno, bi lahko rekli tej gori: 'Premakni se od tod tja', in premaknila bi se. Nič vam ne bi bilo nemogoče."

Seveda to ni ukaz: "Verjemite več!", ampak je povabilo, da še bolj rastemo v veri.

Pričakovanja do drugih ljudi niso povezana s poveličevanjem stvari. Človek mora ostati realističen, a kljub temu imeti pozitivna pričakovanja do drugih, in verjamem, da Jezus tukaj pozitivno pričakuje od svojih učencev. Njihova vera bo rasla in kasneje bodo spremenili svet.

Stališče "Če ničesar ne pričakuješ, ne boš nikoli razočaran!" ne more biti pravilno. Če drugim ne zaupate ničesar, boste zagotovo doživeli Pigmalionov učinek.

V članku Geo je bil tudi zanimiv citat iz poslovnega sveta:

Kot pravi znani nemško-avstrijski podjetnik Reinhold Würth, "vodstvo, ki meni, da je 75 odstotkov zaposlenih lenih, slabo usposobljenih in tatov, bo dobilo prav takšno delovno silo". Če pa po drugi strani predpostavlja, da je 98 odstotkov delovne sile predane in ima pozitiven odnos do podjetja, se bo zgodilo prav to.

Toda vrnimo se k Jezusu. Po tem neuspehu bi si lahko mislili, da bo to za zdaj pustil. Učenci morajo še bolj verjeti, sicer je to nekoristno.

Pošiljanje 72 učencev

V naslednjem poglavju pa se zgodi prav to (Lk 10,1-3; NL):

1 Nato je Gospod izbral še dvainsedemdeset učencev in jih po dva poslal naprej v vsa mesta in vasi, ki jih je hotel obiskati. 2 Dal jim je ta navodila: "Žetev je velika, delavcev pa malo. Molite k Gospodu, ki je odgovoren za žetev, in ga prosite, naj pošlje več delavcev na svoja polja. 3 Zdaj pa pojdite in se spomnite, da vas pošiljam kot jagnjeta med volkove.

Nato sledi enak vrstni red kot pri pošiljanju dvanajsterice, z zelo podobnimi besedami: S seboj ne vzemite nobenega denarja, nobene prtljage, nobene varnosti in se zanašajte na gostoljubnost ljudi. Tudi pooblastilo in naročilo sta enaka (Lk 10, 9; NGÜ):

Ozdravite bolnike, ki so tam, in oznanite prebivalcem mesta: "Približalo se vam je Božje kraljestvo.

Ne verjamem, da je bilo teh 72 drugih "boljših" od 12, čeprav jih je Jezus izbral za to poslanstvo.

Zapisano je, kaj so doživeli, ko so opravljali svoje poslanstvo (Lk 10,17-20; NL):

17 Ko se je dvainsedemdeset učencev vrnilo, so mu z veseljem poročali: "Gospod, tudi demoni nas ubogajo, ko jih izganjamo v tvojem imenu!" 18 "Da," jim je razložil, "videl sem satana, kako je kot strela z jasnega padel z neba! 19 Dal sem vam oblast nad sovražnikom; lahko hodite med kačami in škorpijoni in jih teptate. Nič in nihče vam ne bo mogel škodovati. 20 Toda ne veselite se, da vas hudobni duhovi ubogajo, ampak se veselite, da so vaša imena zapisana v nebesih."

Zaključek odlomka je tisto, kar je dejansko pomembno: da človek pripada Jezusu Kristusu, tako da je njegovo ime zapisano v nebesih.

Tudi mi, ki smo svoje življenje izročili Jezusu Kristusu, mu pripadamo in mislim, da lahko posplošimo, da Jezus vsakemu od nas nekaj ali veliko zaupa in od nas pričakuje zelo veliko.

Delegat

Ena od tem, ki je del tega kompleksa, je tema "delegiranja".

V drugi Mojzesovi knjigi je čudovita epizoda iz 18. poglavja, ko Mojzesa obišče njegov ne-judovski svak Jetro. Ta je tam v živo, saj je Mojzes sam učil ljudstvo in izvajal pravičnost. To pomeni, da je ljudstvo od jutra do pozne noči prihajalo k Mojzesu, da bi rešilo vse zadeve. Lahko si predstavljate, da je v mestni upravi samo en župan, ki skrbi za vse uradne zadeve in ima tudi vlogo razsodnika.

Jitro je Mojzesa opozoril, da tako ravnanje ni zdravo, in mu priporočil, naj zgradi strukturo, v kateri bodo odgovorni ljudje postavljeni nad 1000, 100, 50 in 10, pri Mojzesu pa bodo končali le zapleteni primeri.

To se sliši očitno in logično, zato je tudi storjeno.

Zakaj na to ni nihče pomislil že prej? Morda je Mojzes skrivaj pričakoval: "Ne bodo imeli prav, dobro bo le tisto, kar boš naredil sam.

Če pa vse naredite sami, se izčrpate in naravno sporočate drugim: "Vseeno ne zmorete," kar seveda lahko sproži Pigmalionov učinek.

Zgodba o Marku

Kot drug svetopisemski primer bi rad pogledal zgodbo o Janezu Marku. To je bil Barnabov bratranec, ki se je s Pavlom odpravil na prvo misijonsko potovanje.

Apd 13, 4.5; NL

4 Savla in Barnaba je poslal Sveti Duh. Odšla sta v morsko pristanišče Selevkijo in od tam odplula na otok Ciper. 5 Na Cipru sta poiskala judovske sinagoge v mestu Salamis in oznanjala Božjo besedo. Janez Marko je bil njun pomočnik.

Nato doživijo precej vznemirljive zgodbe, vendar se Janez Marko po odhodu s Cipra od njih loči in se vrne v Jeruzalem.

To je imelo posledice (Apd 15,36-40; NEÜ):

36 Čez nekaj časa je Pavel rekel Barnabu: "Pojdimo spet na pot in obiščimo vsa mesta, kjer smo oznanjali Gospodovo besedo. Poglejmo, kako se tam imajo bratje in sestre." 37 Toda Barnaba je hotel s seboj spet vzeti tudi Janeza Marka. 38 Pavlu pa se ni zdelo prav, da bi s seboj vzel tistega, ki jih je zapustil v Pamfiliji in prekinil njihovo sodelovanje. 39 Zdaj je prišlo do tako vročega spora, da sta se oba ločila. Barnaba je vzel Marka s seboj in odplul na Ciper. 40 Pavel pa si je za spremljevalca izbral Sila. Po naročilu bratov iz Božje milosti je odpotoval.

Kdo je bil prav zdaj? Barnaba mu je želel dati še eno priložnost. Pričakoval je, da se bo Mark spremenil. Po drugi strani pa Pavel ni želel več sodelovati z Janezom Markom.

Danes ni več mogoče odločiti, kdo je imel prav. Slišal sem tudi teorijo, da je spor dopustil Bog, da bi se Pavel in Barnaba ločila in tako še bolje širila evangelij kot množitelja.

Vendar se mi zdi, da je to nekoliko pretirano. Niso bili popolni ljudje in zato je lahko prišlo do neprijetnih sporov.

Ali sta se Pavel in Barnaba ponovno ujela, ne moremo natančno reči, saj o tem v Svetem pismu ni ničesar, vendar upam, da je tako. Vendar pa so bili med Pavlom in Janezom Markom pozneje spet dobri odnosi. Na primer, v 2 Tim 4,11 Pavel izrecno prosi Timoteja, naj ga obišče in s seboj pripelje Janeza Marka.

Seveda gre za ugibanja, ali je dejstvo, da ga je Barnaba pričakal s pozitivnim pričakovanjem, botrovalo temu, da je pozneje vendarle postal zanesljiva oseba.

Cerkveno izročilo celo meni, da je Janez Marko tisti, ki je napisal Markov evangelij. Torej se je z njim zgodilo nekaj drugega.

Povzetek

Povzemam.

Učinek Pigmaliona: postanete to, kar vas vidijo, in vaša lastna pričakovanja lahko spremenijo druge ljudi. To se seveda ne zgodi vedno, vendar pogosto.
Ogledali smo si Jezusovo naročilo dvanajstim učencem, kjer je Jezus dal veliko moč in pričakoval še več pozitivnega.
Vendar so tudi učenci doživeli neuspeh, vendar je Jezus kljub temu še naprej vztrajal pri svojih učencih. Tudi vera lahko raste.
Ponovno pošlje 72 učencev z istim poslanstvom in poudari, da je ob vseh uspehih najpomembnejše, da so vaša imena zapisana v nebesih. To velja tudi za nas in Jezus gotovo enako pozitivno pričakuje tudi od nas.
Nato smo si ogledali primer Mojzesa, ki je delegiral naloge in zaupal ljudem.
In ne nazadnje smo si ogledali primer Janeza Marka, ki je po prvem neuspehu dobil drugo priložnost in postal zelo pomembna oseba v Božjem kraljestvu.