Maščevanje

O maščevanju na splošno

Psalm 94, 1-7;

Ti prvi verzi govorijo o maščevanju in rad bi z vami razmislil o izrazu "maščevanje".

Ljudje si to pogosto preveč olajšajo in zadevo odmislijo s stavkom, kot je ta: "Ne smeš se maščevati, ampak odpuščati." stran.
Toda razmislimo o tem skupaj.

Najprej lahko vidite, da je v maščevanju nekaj privlačnega.
V mnogih filmih je zlobnež na koncu pravično kaznovan. Prebijejo ga ali ubijejo, občinstvo pa (notranje) navdušeno vzklikne: "Ja, dajte mu!".
Ta motiv zapleta se pojavlja v toliko filmih, da lahko sklepamo, da bi občinstvo rado videlo kaj takega.

V večini primerov je zlobnež prikazan tako hudobno, da si gledalec ne more želeti drugega, kot da bi moral na koncu plačati za svoja zlobna dejanja.
Gledalci nato zahtevajo "maščevanje" za vsako zlobno dejanje zlobneža v filmu.

Toda tudi če vsak dan v časopisu ali v novicah berete, da je bil aretiran kakšen skorumpiran ali kriminalen politik, si ne morete pomagati, da ne bi občutili nekega veselja.

Tudi pri nekaterih ljudeh, ki jih srečujemo v življenju, se nam včasih porajajo misli o maščevanju. Oh, če bi le lahko... včasih tudi: Oh, če bi le...

Zdi se, da je rek "maščevanje je sladko" v zavesti večine ljudi resničen.
Toda zakaj je tako?

Je to le kulturna stvar, kot je krvno maščevanje, ki je še vedno prisotno na nekaterih območjih?
Z drugimi besedami: na primer, znanec ali sosed me razjezi ali mi škoduje in ne morem storiti ničesar. Toda na neki točki je zadeva končana.

Kaj bi pridobil, če bi se temu prijatelju ali sosedu kaj zgodilo ali če bi ga razjezil ali mu škodoval?
Stvar, ki se je zgodila takrat, bi se še vedno zgodila in nič ne bi spremenila.
Maščevanje je redko povezano s tem, da bi nekako nadomestili materialno škodo, pogosto se izvaja le zaradi maščevanja; drugi osebi se želite nekako maščevati.

Zakaj? Od kod želja po maščevanju? Kakšni so motivi zanjo?

Najprej si lahko ogledamo motive našega psalmista.

Tako so bili ljudje (v. 4), ki so govorili predrzno. Psalmista lahko dobro razumemo, kajne? Ob takšnih predrznih tipih bi radi .... no, to ni prav, a tudi tu lahko nekako razumemo psalmistove misli o maščevanju.

A še več: ustrahujejo Božje ljudstvo - vključno s psalmistovimi rojaki - in, kar je še huje, plenijo nemočne: vdove, sirote in tujce.
In to vas lahko res razburi.

Tudi v današnjem času se ljudje zaradi takšnih prekrškov, zlasti zlorabe otrok, razburijo in včasih zahtevajo celo smrtno kazen in maščevalno pravico.
To lahko razumete, zlasti če imate sami otroke. Sam ne vem, kako bi se odzval, če bi kdo kaj storil mojim otrokom.

Če si ogledate primere, ugotovite, da obstajajo različne vrste in motivi za maščevanje. Iz prebranega psalma sta razvidni dve točki:

1. Storilec bi moral
plačati za svoja dejanja. Vsakdo ima nekako določen občutek za pravičnost, ki mu pravi, da mora nekdo, ki stori zlo, za to plačati.
V psalmu, ki smo ga prebrali zgoraj, je to navedeno v 2. vrstici.
2. Z maščevanjem
storilcu je treba odpraviti tudi obstoječe krivice. To je zapisano v v. 3.4.

Ti dve točki zvenita nekako pozitivno in smiselno.

Toda ... Je to sladko maščevanje?

Misli o maščevanju so le redko povezane z razumom in logiko, temveč jih običajno povzročijo ranjen ponos, ljubosumje, zavist ali fanatizem.

Ranjeni ponos ali ljubosumje je star motiv, ki je pogosto opisan v literaturi. Moški na primer izbere eno žensko in zavrne drugo, ki se mu nato v nekem trenutku maščuje, ali nasprotno, ženska izbere enega moškega in zavrne drugega, ali pa nekdo prevara svojega partnerja - primerov je nešteto.

To je opisano tudi v Pregovorih (Pregovori 6,32-35):

Besedilo ne pravi, da je ravnanje prevarane osebe, tj. osebe, ki se maščuje, pravilno, vendar se prevarana oseba pogosto tako obnaša. Takrat ne želi več razmišljati logično in racionalno, temveč si prizadeva le za maščevanje.

Ali je to mogoče razumeti kot pozitivno ali celo pravično maščevanje? Mislim, da ne, seveda pa je tu opisano prešuštvo prav tako hud greh.

Ali preprostejši primer: eden od njiju vara drugega, drugi pa čaka na priložnost, da se mu maščuje.

Ali je to njegova pravica, kot včasih slišimo?

Včasih se zgodi, da se ena oseba počuti ogoljufano, druga pa se tega ne zaveda. To je potem še težje.

Potem je tu še maščevanje iz fanatizma, npr. ko muslimane, ki se spreobrnejo k Jezusu, ubijejo njihovi rojaki, kar se pogosto dogaja v tako zmerni Savdski Arabiji.
Odločitev ali določen način življenja se obravnava kot napad na lastno vero in se maščuje.

Savel ni storil ničesar drugega, preden se je spreobrnil k Jezusu (Apd 8,3):

Ljudje niso nikomur ničesar storili, toda zaradi tega, kar so govorili in živeli, so se višji sloji počutili ogrožene in napadene, fanatični in voljni pomočniki pa so bili pripravljeni opraviti umazano delo.

Naj še enkrat povzamemo:
Drugi motivi za maščevanje so ranjen ponos, ljubosumje, zavist ali fanatizem.
In tudi če želimo nekatere misli na maščevanje razložiti s pozitivnimi besedami, moramo priznati, da v našem življenju 99 % misli na maščevanje dejansko izvira iz teh slabih motivov.

Spopadanje z mislimi na maščevanje

Kako se v življenju spopadamo z mislimi na maščevanje?

Odpuščanje

Odpuščanje je zagotovo ključnega pomena; omenil sem ga na začetku. Ne želim si preveč olajšati dela, vendar odpuščanje ostaja zelo pomembna točka.

Ko razmišljam o maščevanju, imam pred seboj le krivdo druge osebe, sama pa imam dovolj lastne krivde.

Verz iz Gospodove molitve, Matej 6,12, pove vse:

V nekaj vrsticah dalje je Jezus še boljši (v. 14-15):

Preprosto, kajne?
O, enostavno je odpustiti, če nam je druga oseba nekaj storila po pomoti.
Hej, to se lahko zgodi.

Kaj pa ljudje, ki nam škodujejo iz trme ali celo namerno?

Ali jim lahko tudi mi odpustimo? To je težka in pomembna lekcija, ki se je mora vsak naučiti osebno. Ne glede na to, kolikokrat slišite "drugi osebi moraš odpustiti", se morate tega naučiti sami, če vas je to osebno prizadelo.

Dodaj

V našem življenju so misli na maščevanje pogosto povezane z zamero; ne pozabimo, kaj nam je druga oseba storila.

Nekateri ljudje živijo le za svoje maščevanje. V filmih, ki se ukvarjajo s tem, se občasno pojavi stavek "Samo misel na moje maščevanje me je ohranila pri življenju".

Čeprav so situacije v filmih pogosto pretirane ali enostranske, so filmi uspešni predvsem takrat, ko prikazujejo tisto, kar bi gledalci radi videli.

In ko osamljeni kavboj vse življenje potuje po Zahodu, da bi našel morilce svojega prijatelja, se z njim strinja celotno občinstvo, in tudi če nimate umorjenega prijatelja, bi našli dovolj razlogov, da bi se nekako maščevali vsem ljudem, za katere menite, da so z vami grdo ravnali.

Misli na maščevanje vas lahko zares prevzamejo. Včasih si v mislih dolgo predstavljate maščevanje.
Nekako je kot droga. Čeprav je to breme, ki veže vaše misli, verjamete, da se boste počutili dobro in svobodno, ko se boste maščevali, in se ne zavedate, da se vse vrti okoli tega maščevanja.

Edini način je, da se znebimo maščevanja. Toda kako?

Ali verjamemo, da je Bog pravičen? Potem se bo boril za našo stvar in nam ne bo treba več skrbeti, kajne?

Pismo Rimljanom 12,17-21 pravi:

To sploh ni enostavno. Morda boste srečni, hehehe, naj ognjeni zublji res gorijo, toda povzetek tega besedila je: