Uvod
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je moralo več krajev preseliti zaradi površinskega pridobivanja lignita. V nekem kraju so prebivalcem predstavili različne načrte, kako bi lahko izgledal nov kraj. Izboljšali so na primer razporeditev, razporeditev ulic itd. vendar so občani izbrali varianto, ki je najbolj spominjala na njihovo prvotno staro mesto, čeprav je bila stara razporeditev neučinkovita in zmedena ter je povzročala težave.
Ta kraj - žal nisem izvedel imena - se je znašel v raziskovalni nalogi ameriških psihologov, ki je imela naslov:
"Predsodki glede statusa quo pri odločanju
kar v nemščini pomeni približno:
"Predsodek statusa quo pri odločanju".
"Status quo" tu ne pomeni rock skupine, temveč latinsko pomeni obstoječe stanje, kar se običajno uporablja.
Še enkrat si na hitro oglejmo primer. Zgrajeno je bilo popolnoma novo mesto: Zakaj ni bilo zgrajeno lepše, boljše? Zakaj so namesto boljšega izbrali starega znanega, vendar slabšega?
Všeč mi je izraz "pristranskost statusa quo". Definicija (iz Wikipedije) je naslednja:
Predsodek glede statusa quo (imenovan tudi težnja po statusu quo) je kognitivna pristranskost, ki vodi k pretiranemu dajanju prednosti statusu quo pred spremembami. Z drugimi besedami, ljudje želijo, da stvari ostanejo takšne, kot so.
ali
Zaradi pristranskosti do statusa quo ljudje bolj tvegajo, da bi ohranili status quo, kot pa da bi spremenili razmere.
Ali je res tako? Ali se znajdemo v tem opisu?
Poglejmo si primer iz Stare zaveze.
Izhod iz Egipta
Pred nekaj tisoč leti so Izraelci živeli v Egiptu in jim je šlo dobro, tako da so imeli veliko otrok in jih je bilo vedno več. V nekem trenutku je to postalo strašljivo za takratnega egiptovskega kralja (2 Mz 1,9-14; NL).
Faraon je kasneje še boljši (2 Mz 1,22):
Deček preživi in dobi ime Mojzes, ki kasneje igra pomembno vlogo.
Kako dolgo in kako dosledno so Egipčani morili novorojene dečke, ni zapisano, vendar so Izraelce želeli uporabljati tudi kot poceni delovne sužnje, zato so verjetno nekoč prenehali moriti novorojene dečke.
Večina ljudi pozna ta dogodek. Štirideset let pozneje omenjeni Mojzes vodi izraelsko ljudstvo iz Egipta in potuje skozi puščavo proti obljubljeni deželi, pri čemer ga spremlja vidno Božje posredovanje, npr. z oblačnim stebrom in različnimi čudeži.
Tako so ljudje živeli v tem težkem delu približno štirideset let. Tam so se rojevali otroci, ki so odraščali v tej sužnosti, vse življenje v suženjstvu.
Ljudje so zapustili Egipt, videli, kako je Bog prestopil Rdeče morje in premagal Egipčane.
Takrat so bili v puščavi in stvari niso vedno potekale gladko. Včasih je trajalo nekaj dni, preden so našli vodo. Bog je takrat poskrbel za vodo.
In potem, 15. dan drugega meseca po odhodu iz Egipta, ko je bilo vse še sveže, se je zgodilo naslednje (Raz 16,2.3):
Seveda jim je Bog spet priskrbel mano in prepelice, večina od vas je zgodbo že slišala.
Vendar bi se rad za trenutek ustavil.
Izraelci so v Egiptu še vedno poznali lonce za meso, vendar so pozabili na težko delo, pretepanje in suženjstvo. Ali pa, če pogledamo nazaj, zanje niso bili več tako pomembni.
Raje poznani udarci kot negotovo upanje? Raje znano suženjstvo kot svobodo v neznani deželi?
Veste, kaj imate.
Tudi mestni glasbeniki iz Bremna so bili pametnejši: "Povsod lahko najdemo kaj boljšega od smrti," in to so bili le izmišljeni.
Toda ne želim gledati na Izraelce tako zelo navzdol. To dajanje prednosti statusu quo pred spremembami je gotovo nekaj, kar najdemo tudi med nami, vključno z mano osebno.
Poglejmo še en primer iz Svetega pisma.
Abram
Poznamo ga pod imenom Abraham, vendar se je najprej imenoval Abram, pozneje pa ga je Bog preimenoval.
Tako se je začelo z njim (1 Mz 12,1-4; NL):
Začeti znova pri 75 letih? Abram je bil še vedno telesno in duševno zelo močan, kot je razvidno iz poznejših opisov v Svetem pismu. Toda še vedno?
Posluša Boga in popolnoma tvega. Že zdaj se obnaša drugače kot njegovi potomci pozneje v puščavi, o katerih smo slišali prej.
Na misel pride tudi izraz "območje udobja", ki ga Abram očitno zapusti.
Lahko bi rekli, da je Abram tu od Boga prejel velike obljube in da mu zato ni težko oditi na pot.
Izraelci v puščavi so prejeli tudi veliko obljubo, saj jim je Bog obljubil novo, dobro deželo, ki se bohoti z mlekom in medom. Kljub temu so se v mislih vračali k staremu, znanemu življenju v suženjstvu.
Primeri v Novi zavezi
Pozitivne in negativne primere najdemo tudi v Novi zavezi.
Jezusovi učenci so zapustili svoja življenja in se pridružili Jezusu. Tudi Peter na neki točki posebej vpraša (Lk 18,28-30; NL):
Pravzaprav bi bilo treba zdaj podrobneje preučiti to besedilo, kaj vse to lahko podrobno pomeni, vendar bi to zdaj preseglo okvir. Vendar so učenci tako kot Abram tvegali in za seboj pustili svoje znano življenje.
Nasprotni primer je bogat mladenič (Mt 16,22):
Če hočeš priti v nebesa, ker delaš dobro, moraš biti popoln, tega pa ne more storiti nihče.
Njegov dejanski status quo ni bilo njegovo bogastvo, ampak njegovo mišljenje, da bo z dobrimi dejanji prišel v nebesa; to mišljenje je zagotovo razširjeno še danes. Toda tja ne prideš, kot je Jezus jasno pokazal mladeniču. Večnost je dar Jezusa Kristusa, in če se zanjo odločiš in stopiš na pot do nje, potem tvegaš, saj se takrat tvoje življenje korenito spremeni in zapustiš svoj status quo.
Skupnost
Ponovno želim nadaljevati stavek z začetka:
Zaradi pristranskosti do statusa quo ljudje bolj tvegajo, da bi ohranili status quo, kot pa da bi spremenili razmere.
Če pogledamo prvo cerkev v Apostolskih delih, se novi člani obnašajo povsem drugače (Apd 2,42-47; NGÜ):
Dvomim, da bi bil ta cerkveni model dobesedno primeren za današnji čas v naši državi. V tistem času je bil verjetno nekaj časa primeren, pozneje pa je cerkvi v Jeruzalemu zmanjkalo denarja, zato so zanjo zbirale druge cerkve.
Vendar so vrednote, ki so se tu udejanjale, zagotovo brezčasne.
Poučevanje o Svetem pismu, povezanost, medsebojna ljubezen in pomoč, delitev med seboj, dajanje deleža, druženje v templju, tj. v cerkveni dvorani, z obhajilom in molitvijo, srečanja po domovih in praznovanje Boga v vsem, kar počnete, vse to so znaki žive cerkve.
Ali to ustreza našemu trenutnemu statusu quo ali moramo tvegati in nekaj spremeniti? Ali res želimo, da se nekaj spremeni?
Vsakdo se mora osebno vprašati o sebi. Jaz sem bolj tip, ki ostaja zvest znanemu. To lahko vidite tudi iz treh primerov, ko sem zamenjal službo, saj je podjetje v dveh primerih prenehalo delovati in sem si moral poiskati nekaj novega.
Med raziskovanjem za pridigo sem našel tri zlata pravila upravljanja:
- Vedno smo delali tako.
- Tega še nikoli nismo storili na tak način.
- Prišel je lahko vsak.
Seveda ne bi smelo biti tako ;-)
Ne vem, koliko bi morali ali moramo zapustiti svoj dom, svoj znani status quo. Morda se moramo kot Abram preseliti v povsem novo deželo (v prenesenem pomenu besede), morda moramo "le" preveriti svoje življenjske vrednote glede na Sveto pismo in svoje pomanjkljivosti prinesti Bogu ter delati na njih, ne vem.
Toda iz Svetega pisma vemo, da Bog ni zapustil ljudi, ki so šli z njim, in na to se lahko zanesemo, ne glede na to, kam nas na koncu pripelje pot.
Povzetek
Zaključujem:.
- Zaradi pristranskosti do statusa quo ljudje bolj tvegajo, da bi ohranili status quo, kot pa da bi spremenili razmere.
- Izrael je po izhodu iz Egipta raje izbral strašno znano kot negotovo.
- Tudi Abram ni vedel, kam gre, vendar je zapustil območje udobja in se odpravil na pot.
- Podobno so se učenci pridružili Jezusu Kristusu in tvegali spremembo.
- Bogati mladenič je bil preveč zasidran v svojem statusu quo "večnega življenja" z dobrimi dejanji.
- Še ne vemo, kaj se bo zgodilo z našo cerkvijo. Bo to povsem nova pot, kot je bila Abramova, ali bo šlo bolj za postopno spremembo, npr. z usmerjanjem k vrednotam, po katerih je živela zgodnja Cerkev? Radovedni smo, a Bog bo z nami.