Cerkev v prihodnosti, Prihodnost Cerkve

Uvod

Danes govorimo o prihodnosti.

Tema "prihodnost" je za govornike zelo vabljiva, saj si lahko barvito predstavljamo, kaj bo, lahko špekuliramo, se vrtimo, in če nam to dobro uspe, bo tudi občinstvo zelo navdušeno in morda celo zaploskalo.

Vendar bo govornik le redko tvegal, da bo treba to, kar bo povedal, primerjati s prihajajočo resničnostjo. Ko bo prihodnost prišla, bodo vsi že pozabili, kaj je bilo povedano.

Danes se bom izogibal napovedim, zlasti tistim, ki se nanašajo na prihodnost.

Kljub temu smo za temo tega bogoslužja izbrali "Cerkev v prihodnosti, prihodnost Cerkve".

Nekateri se sprašujejo, kaj bo s cerkvami. Število cerkvenih odstopov, vsaj v velikih cerkvah, je še vedno veliko, deloma pa jih spodbujajo nerešeni škandali in prikriti zločini - npr. zlorabe otrok s strani posameznih duhovnikov.

Pri tej temi hitro ugotoviš, da lahko o prihodnosti govoriš slabo le, če preteklosti ne upoštevaš in se z njo ne spopadeš.

Obstaja grda beseda "Nestbeschmutzer", ki je pravzaprav napačna. "Umazanec gnezda" ni tisti, ki s svojimi slabimi dejanji umaže gnezdo, temveč tisti, ki na umazanijo opozarja. Torej je to pravzaprav napačna, slaba beseda.

Da pa bi bili pošteni, je treba pojasniti, da obstajajo različne cerkve in skupnosti, ki imajo različno tradicijo in tudi različno preteklost. In vsaka cerkev in tudi vsaka posamezna skupnost se mora seveda soočiti s svojo preteklostjo in jo, če so v omari okostnjaki, priznati in se z njo sprijazniti.

Vendar pa kar nekaj ljudi v naši državi zavrača cerkve na splošno in pozdravlja splošno zmanjševanje števila članov v velikih cerkvah.

Vprašanje smisla

Ali bo krščanska cerkev v prihodnosti izginila?

Mislim, da ne, vendar bi bila to napoved glede prihodnosti, temu pa sem se danes želel izogniti.

Po mojem mnenju ima cerkev prihodnost, če ima v prihodnosti tudi smisel.

Morda ste že slišali za mestno cerkev v Wittenbergu, kjer že 700 let visi zelo žaljiva, antisemitska invektiva. Razpravljali so o tem, kaj naj se z njo naredi, in sodišče je odločilo, da lahko ta antisemitska slika ostane obešena, tabla ob njej pa pojasnjuje ozadje.

Sprašujem se, čemu je namenjena ta cerkvena stavba? Če je to nekakšen muzej, zanimivost, potem bi bilo smiselno, da ta sramotna slika ostane na mestu s pojasnili, saj se je treba soočiti s svojo zgodovino, mislim.

Če pa je cerkvena stavba namenjena Cerkvi kot orodje za oznanjevanje vesele novice, potem bi bilo treba sliko dejansko odstraniti. Potem naj bo v muzeju, kjer se preteklost dokumentira in ponovno ovrednoti.

Kakšen je namen cerkvene stavbe? Kakšen je namen cerkve?

Začni

Kako se je vse skupaj sploh začelo? V Svetem pismu, v Apostolskih delih 2, je opisano, da se je začela v Jeruzalemu. Zgodil se je binkoštni čudež. Tisti, ki so potovali z Jezusom, so nenadoma lahko govorili v drugih jezikih. To ne zveni čudno samo današnjim ljudem, tudi takrat je kar nekaj ljudi mislilo, da so morali biti apostoli pijani.

Apostol Peter je nato spregovoril o Jezusu Kristusu in poslušalci so bili zelo prizadeti, nato pa so vprašali, kaj naj zdaj storijo.

Na to je Peter odgovoril (Apd 2,38.39; NEÜ):

Začne se z enim samim osebno: "Spremenite svoj odnos", to lahko prevedemo tudi kot "Obrnite se". Nato pa govori o odpuščanju grehov, povezanem z znamenjem krsta, in o daru Svetega Duha.

In ne nazadnje je poudarjeno, da Bog kliče ljudi.

Tako se zdi, da cerkev ne deluje samo na način, da bi nekdo pomislil: "Želim se vključiti, zato se bom pridružil cerkvi."

Začne se s spremembo odnosa, z nekakšnim kesanjem, z zavedanjem, da potrebuješ Božje odpuščanje.

Prepričan sem, da je vsak od nas edinstveno, dragoceno človeško bitje, pozitivna enkratnost, in to mislim resno, v to sem resnično prepričan.

Vendar se ne smemo slepiti: Pogosto se to ne odraža v naših mislih, besedah in dejanjih. Naša dejanja in besede občasno prizadenejo druge, nehote ali celo namerno, pogosto imamo slabe misli itd. Žal je to globoko človeško.

Cerkev pa sestavljajo ljudje, ki so se pripravljeni zavedati svojih napak in grehov ter stopiti na pot sprememb. In Bog gre zraven, Bog obljublja odpuščanje v Jezusu Kristusu ter spremstvo in moč.

Poleg tega Bog nekako, povsem individualno, kliče ljudi, da se prav tako podajo na to pot.

Na poti

Kaj je tako posebnega na tej poti, na katero se je podalo kar nekaj kristjanov, med njimi tudi jaz? Stransko dejstvo je, da se je krščanska vera v zgodnjih časih pogosto imenovala "potovanje". Človek je na poti z Bogom.

Srečuješ se s težavami, manjšimi in večjimi, včasih te je strah, dostikrat se počutiš preobremenjenega, vendar skoraj nikoli ne izgubiš upanja in dostikrat je življenje res lepo.

Vendar nisem sam, takrat se zavem, da Jezus hodi z menoj. Lahko mu izlijem svoje srce, v Svetem pismu dejansko najdem odgovore. In ko je res dobro, se Bogu zahvaljujem za to.

Morda se to komu sliši čudno, vendar sem to tako doživljal z vzponi in padci več kot 40 let.

Ne gre za samooptimizacijo, gre za odprtost, poslušanje, tudi priznavanje napak in prošnjo za odpuščanje pri Bogu in ljudeh, in če je potrebno.

Je pa težava, če kristjan že na začetku izgubi to držo, to zavedanje, da se mora z Božjo pomočjo spremeniti. Takrat lahko kristjan, če misli, da je zares dober, mutira v samovšečnega bruhalca. Toda tudi iz takšne drže se lahko človek spet obrne nazaj.

Smo na poti med strahom in upanjem, vendar nas upanje v Jezusa Kristusa pelje naprej. Vedno se učimo, nikoli nam ni treba biti popolni in vedno se zavedamo, da je Bog z nami.

Prihodnost Cerkve?

Verjamem, da ima Cerkev prihodnost le, če ljudje v njej ne bodo izgubili tega začetka, te drže začetka pri Bogu.

Če je Cerkev le združenje, morda neprofitno združenje, ki počne različne stvari, morda tudi dobre, potem mislim, da bo na neki točki izginila. Takrat bodo cerkve postale muzeji in ljudje, ki se bodo želeli vključiti, bodo šli v organizacije, ki se ukvarjajo s točno tistim namenom, ki si ga želijo.

Ko pa ljudje začnejo pri Bogu, se zavedajo, da potrebujejo spremembo in odpuščanje, ter stopijo na pot z Jezusom, potem ima cerkev prihodnost.

In ta pot bo človeka tudi spremenila in ta sprememba lahko seveda vodi v nadaljnjo predanost, na kateri ti stvari postanejo pomembne.

V naši kongregaciji trenutno veliko razmišljamo o tem, kakšna naj bi bila cerkev oziroma kongregacija v prihodnosti. Kaj je sodobno in kaj ne, kakšen slog bogoslužja je smiseln itd. To so vse pomembne misli. In nikakor nismo edini. Mnoge krščanske cerkve in skupnosti se trenutno ukvarjajo s takšnimi vprašanji.

Toda če osnova, začetek, ni pravi, zakaj potem sploh imamo cerkev? Nekako manjka poseben smisel cerkve in kaj bo potem z njo?